Welwitschia mirabilis je rastlina, ki predstavlja izziv vsem ljubiteljem sukulent . Ni posebej dekorativna, vendar je tako zahtevna za nego, da je uspeh z njo vir ponosa.
Ker izvira iz ene najbolj suhih in vročih regij na svetu, se poskusi prilagajanja milejšemu podnebju pogosto končajo slabo. Kljub temu je to blog o sukulentih in mora vsebovati profile vseh vrst: profil Welwitschia mirabilis je obvezen.
Kako je?
Welwitschia mirabilis je monotipska vrsta (edina v rodu Welwitschia), ki jo je opisal Joseph Dalton Hooker in objavil v reviji The Gardeners' Chronicle & Agricultural Gazette leta 1862. Je rastlina, endemična za puščavo Namib, ki raste iz debelega debla, iz katerega poženeta le dva lista . Takoj po kalitvi se pojavijo klični listi, ki se nato razvijejo v ta dva lista.
Cvetovi izvirajo iz končnega stebla v središču rastline in so oranžne barve. Semena so rastline z laminarnimi krili in merijo približno 2 cm.
Kaj jih skrbi?
Da bi Welwitschia mirabilis ostala zdrava, jo je treba posaditi v velik, globok lonec z zelo dobro odcedno podlago . Pravzaprav je zelo priporočljivo uporabiti preprosto plovca, bodisi samega bodisi pomešanega z opranim rečnim peskom. Poleg tega jo je treba zalivati zmerno: poleti enkrat na 10–15 dni, preostanek leta pa enkrat mesečno.
Vendar pa ni smiselno, da ga imamo v najboljšem substratu, če podnebje ni primerno. Najvišja temperatura lahko zlahka doseže 40 °C, najnižja pa ne sme pasti pod 0 °C. Če se to zgodi, ga bomo morali zaščititi v ogrevanem rastlinjaku.